V življenju sem vedno verjela, da največje stvari niso glasne. So majhne. Tihe. Resnične. Tiste, ki se zgodijo med vrsticami — in jih večina ljudi nikoli ne pove naglas.

Oseba, ki verjame, da nekatere besede niso ustvarjene zato, da jih samo prebereš.

Ampak zato, da jih začutiš.

LumaLetters je nastal iz občutka.

Iz trenutkov, ko sem ugotovila, koliko stvari ljudje nosimo v sebi… pa jih nikoli zares ne povemo.

Koliko »hvala« ostane neizrečenih.
Koliko ponosa, ljubezni, hvaležnosti in topline ostane ujetih nekje med »saj veš« in tišino.

In ravno tam se začnejo moje besede.

Vedno sem verjela, da največje stvari niso glasne.
So majhne. Tihe. Resnične.

Način, kako trener prvi pride na igrišče.
Kako učiteljica opazi otroka, ki ta dan ni nasmejan.
Kako nekdo verjame vate še preden začneš verjeti sam vase.

To so trenutki, ki jih jaz lovim med vrstice.

Ne pišem generičnih besedil.
Pišem za ljudi.

Njihove navade.
Njihove male stavke.
Njihove sledi, ki jih puščajo v drugih.

Zato je vsako pismo drugačno.
Ker je vsak človek drugačen.

Ko ustvarjam, ne razmišljam o tem, kako bo nekaj »lepo zvenelo«.

Razmišljam o tistem trenutku, ko nekdo odpre škatlo…
se nasmehne skozi solze…
in za nekaj sekund ostane brez besed.

To je zame največ.

Da nekdo začuti:
»nekdo me je res videl.«

V svetu hitrih sporočil in pozabljenih besed želim ustvarjati nekaj, kar ostane.

Nekaj, kar ne konča v telefonu.
Ampak v rokah.
V predalu.
V srcu.

Zato LumaLetters ni samo darilo.
Je občutek, zavit v besede.